Filipini, drugič

Celo naslednjo noč je tako močno pihalo, da sem že pomislila, da naju bo odneslo s hiško vred. Najin potapljaški izlet na potopljeno japonsko floto se je izjalovil, prav tako pa tudi izlet po okoliških plažah, saj je obalna straža prepovedala plovbo dlje od otoka Coron zaradi izjemnega vetra. V pristanišču so prav tako ostale vse ladje, namenjene v El Nido. Načeloma bi človek za tak letni čas pričakoval mirno morje, sonce in modro nebo. Zaradi dveh nedavnih tajfunov v regiji pa se je vreme močno spremenilo. Lastnik prenočišč, kjer sva prebivala, nama je povedal, da je res čudno, da tako piha in da nihče ne zna napovedati vremena za več kot nekaj ur vnaprej. Preostalo nama ni nič drugega, kot da si izposodiva skuter in raziščeva Butsuango. In sva šla. 

Suzukijev skuter z imenom Hope je bil najin kompanjon in naju je najprej zapeljal do območja Hot springs. Med vožnjo sem razmišljala, kako nenavadno je, da lahko ob tako lepem vremenu tako močno piha. Malo sva se namakala v tolmunčkih, nati pa odbrzela dalje. Na bližnji plaži sva ugotavljala, kakšna škoda je, da Filipinci ne skrbijo bolj za svoje okolje, saj plaže niso urejene, še več - so pravo malo smetišče. Človeka kar malce potre. Čeprav niso ravno tak narod embalaže kot Tajci, se zdi, da Filipinci okolje vseeno jemljejo preveč za samoumevno. Preden sva prišla do plaže Bali sva se skoraj prekucnila, ko sva zapeljala v obcestni jarek. Ta plaža je bila z izjemo prejšnje nekoliko bolj urejena, a na Butsuangi vseeno ni za pričakovati plaž iz prospektov. A prav divjost in odmaknjenost od množičnega turizma je tisto, kar daje Filipinom pravi čar. 

Kar dolgo sva sedela v senci palm in se pogovarjala, nato pa se vrnila v mesto po dozo wi-fi-ja (delujoč wi-fi je na Butsuangi tako redek kot zrak na Everestu) in odšla na kosilo v La Sirenetto, restavracijo na koncu pomola z izjemnim razgledom. Zaskrbljeno sva opazovala zastave, ki so močno plapolale v vetru. 

Naslednji dan sva namreč imela namen odpluti v El Nido na otok Palawan, plovba pa traja 8 ur in zaradi močnega vetra se kaj hitro lahko zgodi, da bo obalna straža plovbo prepovedala tudi prihajajoči dan. A vzela sva dobro voljo nazaj v roke in se z najinim Upanjem šla še malce povozit okrog. Andraž je postal že pravi ekspert filipinske vožnje, obvladal enosmerne ulice po Coron Townu in prehiteval na polno. Ko je sonce začelo svoj pohod proti obzorju, sva se vrnila na obalo in veselo opazovala, kako se je veter počasi začel umirjati... 

Ko so vsi ostali še spali, sva midva že veselo čakala na pomolu, da naju kolega skiper odpelje do mesteca. Bil je videti še kar zaspan, a služba je služba. Je pa res prednost zgodnjega vstajanja ta, da si priča čudovitemu sončnemu vzhodu. Veter se je proti jutru spet nekoliko okrepil, a držala sva pesti, da tokrat ladje vseeno odplujejo proti odprtemu morju. V mestecu sva prav na hitro dobila tricikel, ki naju je zapeljal do pristanišča, tam pa so že bili zbrani "uslužbenci", ki so se kar drenjali pri tem, kdo nama bo lahko pomagal. Ko sva sedela v čakalnici, sva jih opazovala od daleč in nisva si mogla kaj, ne da bi se iz srca nasmejala: stvari, ki jih bi pri nas počel eden, jih tu dela šest. Ko te zagledajo, kar od nekje privlečejo mizico in stol, eden izmed njih se na stol vsede in na zmečkan list, ki ga je pred tem potegnil iz žepa, napiše tvoje ime. Drugi preverja, če je ime prav zapisano, tretji skrbi, da tvoja prtljaga prepotuje 5-metrsko pot mimo vse te gneče, dva opazujeta in tako dalje. Ko se je v čakalnici nabralo kakšnih sto ljudi, so nas poklicali nazaj v sprejmnico, da smo kupili še neke kupone za 20 pesotov za terminal fee. Normalno, da je pred okencem nastala gneča. So pa te kupone nato pregledovali pred vstopom na pomol in veliko popotnikov poslali nazaj, tako da se je izplačalo gužvati. Napotili so naju do najine ladjice Overcomer, v kateri je prav čudno glasno ropotalo, iz strojnice pod palubo pa sta gledala dva od olja do ušes umazana moška. Dobila sem občutek, da bo ta pot še dolga... S polurno zamudo, ko so nas luški delavci še pofotografirali in posneli s kamero, smo zapustili Coron Town. Jupi, uspelo je! Kolikor se je dalo, sva se udobno namestila v notranjosti barke, ki je za nadaljnjih 8 ur postala najin domek. Še dobro, da je bilo ljudi na pomolu bolj malo in si je vsak lahko našel prostor za počitek. Kadar je barka polna (cca 70 ljudi), verjetno ni prav prijetno celo pot sedeti na lesenih klopeh. 

Morje je bilo valovito, a je barka valove z lahkoto premagovala. Bolj me je skrbel sumljiv hrup iz strojnice. Vozili smo se mimo osamljenih otočkov kot iz filma Brodolom, ki so jih krasile rajske plaže in tropsko rastje. Dan nam je bil naklonjen s sončkom, le en stric je vsake pol ure hodil zaskrbljeno opazovati motor v strojnico, ki je vsake toliko časa malce zaropotal. Overcomer je ena izmed večjih bark, ki dnevno iz Corona plujejo v El Nido, in glede na visoke valove na odprtem morju je bila izbira večje barke definitivno dobra odločitev - to nama je svetovala delavka v hotelčku, čeprav so bile manjše barke nekoliko ugodnejše, pravi, da niso tako zanesljive. No, ko bi slišala tisto gruljenje motorja... Ko sva po osmih urah zopet začutila trdna tla pod nogami, sva bila izjemno vesela. Tajfun naju ni premagal in prispela sva na otok Palawan! Malo mestece El Nido prav na koncu sveta, živahno in prijetno. Takoj mi je priraslo k srcu. Na Corong Corong beach, kjer sva spala, sva prišla ravno v času sončnega zahoda, tako da nama je Palawan že prvi večer postregel s prekrasnim razgledom z izginjajočim soncem za majhnimi otočki v daljavi. 

In ko si v El Nidu, greš seveda na island hopping. Odšla sva kar s turo, ki nama jo je uredila gospodinja prenočišč, dejansko pa so vse enake - turistična zveza je namreč v izogib nenadzorovanem plutju po otočkih Baicut arhipelaga odredila štiri različne izlete in fiksne cene, ki jih lahko ponujajo ponudniki. Že dopoldne so se naredili majhni valovčki, ki so našo malo bhanko premetavali sem in tja. Nekako nam je uspelo pripluti do Small Lagoon. Oseka je bila pregloboka, da bi ladje lahko prišle bližje vhodu v laguno, zato smo morali preplavati kar dobršen del poti. Skozi majhen vhod med čermi se je odprla velika laguna v obliki obrnjene črke V. Za filipinske razmere je bilo na tem izletu kar veliko obiskovalcev, čeprav se turizem še zdaleč ne more primerjati z ostalimi državami SE Azije. Nekateri so veslali s kajaki, drugi snorkljali, tretji samo plavali. Vse okoli nas so nas obdajale strme in visoke skale, poraščene s tropskim rastjem. 

Čez kake pol ure je naš vodič postal že precej živčen, zato smo jo mahnili nazaj na bhanko in pot nadaljevali proti Big Lagoon. Zasidrali smo se pred njenim ustjem in jo zaradi nizke oseke kar peš mahnili skozi kanal. Na koncu se nam je odprl pogled na reeeeeeees veliko laguno. Wow! Po plavanju in uživanju v lepotah narave sem opazila, da sva pravzaprav samo midva in Rus Aleksander, ki je bil prav tako v najinem čolnu, zares uživala, opazovala okolico in hotela videti še več, kar se je videti dalo. Ostali Filipinci so bili bolj kot ne nezainteresirani za dogajanje okrog sebe in se bolj držali naših čolnov. 

Ko smo zapustili Big Lagoon, smo se poskušali odpraviti do nekega otočka, vendar so bili valovi za našo malo barko preveliki, da bi se lahko zasidrali. Zato smo šli na lov za Secret Lagoon nedaleč proč. Zasidrali smo se na obali, vredni vsake naslovnice. Lepa bela peščena plaža, palme, ozadje iz mogočnih klifov... življenje je lepo. Najhladnejše temperature imajo v avgustu in sicer 25 topinj, sicer vedno nad 30 stopinj. Filipinska familija, ki je izletovala z nami, je bila doma iz območja pod vulkanom Mayon, kjer je teden prej divjal tajfun, pa so rekli, da ni bil nič posebnega, da jih tak tajfun doleti vsaj dvakrat na leto. Ko smo čakali na kosilo, sva z Andražem šla do skrite lagune kakih 200 metrov proč. Skobacala sva se skozi majhno odprtino v pečini in glej - mala laguna je bila samo najina. Neverjeten ambient, pravljično... 

Po kosilu smo še nekaj časa ostali na tisti kičasti plažici, nato pa odšli snorkljat za vogal. Spet smo bili le mi trije tisti, ki smo šli na lov za podvodnim svetom, ostali so se dolgočasili na barki. Življenje pod vodo tu ni bilo tako pestro kot npr. na Siete Picados, a vseeno dovolj živahno, da sva videla ogromno eksotičnih rib. Tudi eno izmed tistih, ki smo jih imeli za kosilo. Ni minilo prav veliko časa, ko so nas že začeli klicati nazaj na krov. Začelo je močneje pihati, valovi so postali močnejši in čas je bil za povratek nazaj na Corong Corong beach. Ko smo se začeli oddaljevati od naših otočkov, je začelo barko dodobra premetavati sem in tja, vodo iz visokih in razburkanih valov je metalo čez rob in v nekaj minutah smo bili vsi premočeni do kosti - vključno z našimi nahrbntiki in njihovo vsebino. Še dobro, da sem pred odhodom vse vredne stvari pospravila v močno PVC vrečo. Da je bila mera polna, pa je odpovedalo še krmilo in tako smo bili na milost in nemilost prepuščeni morskemu toku. Še dobro, da je ravno takrat mimo pripeljala druga, precej večja, ladjica, ki nas je odvlekla do naše zadnje postojanke v bližini El Nida, 7th Commando Beach. Aleksander je glavo ves čas tiščal pod brisačo, verjetno mu naša razburljiva vožnja ni bila najbolj všeč. Gospa, ki je sedela poleg mene, si je na glavo dala kar masko za snorkljati, da ji voda ni zalivala oči. Bila je kot Hugo Potapljač in nama z Andražem dodobra polepšala popoldne. Na 7th Commando Beach smo se uspeli še malce zrelaksirati, sanjaska okolica, bela plaža in turkizno morje umirita še tako nemirnega duha. 

 Sva se pa z Andražem takoj strinjala, da naslednji dan s to agencijo na drug izlet prav gotovo ne greva več. Zvečer sva v El Nidu šla jest v sloviti Art Cafe, ki sta ga ustanovila Švicarka in Filipinec ter postavila nedosegljive standarde v smislu oskrbe zahodnjaških popotnikov v El Nidu: poleg bara in restavracije z odlično hrano imajo tudi tour office, trgovino in svojo agencijo.  

Nadaljevanje