Filipini, prvič

Za trenutek se je zazdelo, da bova svoje filipinsko popotovanje zaključila že v Ljubljani na letališču, saj je imel avion za Frankfurt 1,5 ure zamude zaradi tehničnih težav. Ta podatek bi nam lahko tudi zamolčali... A odpovedan let vseeno ni bil in tako sva v Frankfurtu še do časa ujela let za Peking. Zanimivo je bilo, da ogromno Kitajcev potuje z otroki. Tudi slovenska Filipinka z dvema otrokoma Adijem in Ano, katerih je bil poln avion že od Ljubljane in smo imeli isto pot vse tja do Manile. 10 ur je hitro minilo, saj sva jih večinoma prespala, pa tudi let je bil kar prijeten, sploh glede na ocene, ki sem jih prej doma prebirala po internetu o Air China - bila sem kar malo skeptična glede na kritike, a so se izkazali za zelo dobre. Niso ravno Emirati, pa vseeno... V Pekingu sva pohitela iz aviona in poiskala okence/šalter, na katerem potnik lahko dobi 72-urno brezplačno vizo, če je v tranzitu in čaka na naslednji let. Najprej tam ni bilo nikogar, potem pa je po nekaj minutah le prišel en stric in nama brez večjih težav poštempljal pasaporte. So pa res hecni, tile kitajski cariniki, pasaport držijo dvignjenega ob tvoji glavi in preverjajo, če si na sliki res ti. Pa z nama niti niso imeli težav, nekaj več jim jih je predstavljala skupina Pakistancev, ki so si bili med seboj zelo podobni. Odhitela sva na terminal, kjer naju je že čakal Henry. Kakšno je njegovo pravo ime, nihče ne ve, a Kitajci si zase izmišljajo bolj svetovljanska imena, da jih zahodnjaki lažje izgovarjamo. S Henryjem sva bila torej dogovorjena, da naju med 8-urnim čakanjem za let v Manilo pelje na Kitajski zid. Med uro trajajočo vožnjo nama je povedal veliko o Kitajski in njeni zgodovini, odprtosti do zahodnega sveta, šolstvu in porokah. Bil je prav posrečen mali možak. Ko naju je pripeljal do vhoda na Kitajski zid Mutianyu, nama je šel po karte, nato pa se z nama peljal s shuttle busom do vznožja hriba in od tam dalje s sedežnico do zidu.

Kot se je izkazalo, ni bil le šofer, temveč tudi vodič, fotograf in še marsikaj. Že ko smo se bližali kraju ob vznožju visokih hribov, smo lahko po slemenu gorske verige opazili mogočne objekte, ki so se kot kača vili v neskončnost. A od blizu je občutek mogočnosti še večji! 6250 km dolga utrdba, od katere sva videla le mali delček, človeka ne pusti ravnodušnega. Sploh, če pomisliš, da začetki gradnje segajo v 7. stoletje pr. n. št., večina pa v času dinastije Ming. in da takrat niso imeli nobene mehanizacije, ki bi jim kamenje pomagala spraviti na hrib. Bil je prekrasen zimski dan s sončkom in nebom brez oblačka. Na Kitajskem zidu pa - sama! Zlagala bi se, če bi rekla, da sva v uri in pol, kolikor časa sva namenila sprehajanju po zidu, srečala več ljudi, kot bi jih lahko preštel na prste obeh rok. Noro. Meni pa so vsi pravili, da je brezveze rinit na zid, ker itak izgubi ves svoj čar s trumami (predvsem domačih) turistov. Verjetno res, a tole nama bo definitivno ostalo še dolgo v spominu, pogled na to veličino in mogočnost človeka pusti brez besed. V dolino se obiskovalci lahko podajo nazaj s sedežnico ali posebnim bobom. Nama je Henry seveda kupil tiste karte, s katerimi se nazaj spustiš z bobom. Da bo bolj zanimivo, je rekel. Andraž je bil za kitajske razmere pravi velikan, zato so mu dali posebno velik bob, in še dobro, da sem s seboj imela rokavice, saj je bilo pri 0 stopinjah kljub lepemu vremenu grozno mraz. Ob prihodu nazaj naju je že čakal Henry, ki naju je na zidu nekoliko prej zapustil, da si je privoščil kosilo. V daljavi sva lahko opazovala sončni zahod nad zidom, ko smo se vračali proti letališču. Ko se takole voziš po vaseh, ob cesti vidiš ogromno na pol zgrajenih poslopij, wanna-be restavracij in trgovin, vsak ima doma kakšno delavnico, okrog nje pa polno zarjevele šare. Umetniki svoje vrste. 

Noč se je spustila nad Peking in z njo tudi midva na letališče, od koder sva se nato vkrcala na 5-urni nočni let za Manilo. Tja smo prispeli ob 1h ponoči, zamenjala sva nekaj denarja v filipinske pesote in počakala na brezplačen shuttle, ki naju je zapeljal do terminala 4. Ujela sva zadnjega ta dan, saj ob 1:30 zaključijo s prevozi. Ure so minevale počasi in kljub precej veliko spanca na letalih jet-lag naredi svoje. Končno - po 4 urah kličejo najin let za Coron (Butsuango). Gremo! Zunaj je bilo že svetlo, ko smo poleteli nad Manilo in občudovali to megalomansko mesto. Čez slabo uro smo se spustili pod obalek in ugledali otok Butsuango. Divjina, džungla, neokrnjena narava, mistične meglice, prekrasna obala... kot bi gledal National Geographic Channel s kakšnih oddaljenih tihomorskih otokov. Tudi letališče temu primerno - mala betonska steza sredi džungle s pripadajočo kočo, ki mu pravijo terminal. Za nekaj malo denarja so naju s kombiji odpeljali v Coron Town, kjer naju je že čakala bhanka za najin mali otoček, kjer sva imela rezervirano spanje za prvih nekaj noči. Bila sva tako urtujena, da sva šla najprej za nekaj ur spat... kateri dan je že danes?

Po prvem spoznavanju nove dežele sva se naslednji dan odpravila z ladjico na bližnji otok Coron, zaradi česar sva pravzaprav bila tukaj. V bhanki za 6 ljudi smo se z eno filipinsko familijo imeli prav super. Najprej smo šli snorkljat na Siete Picados (7 otokov), okrog katerih se vijejo korale in v njih domuje na tisoče raznovrstnih ribic. Manilska družina je imela mamo, ki ni znala plavati, zato so se držali bolj ob bhanki, midva pa sva šla plavat okrog otočkov. Pod morsko gladino je bilo kaj videti: korale in alge vseh možnih barv in oblik, od majhnih do večmetrskih, ob njih pa so plavale živopisane ribice, ki jih človek v Evropi vidi samo v kakšnem res kakovostnem akvariju (ali pa še to ne). Čas pod vodo hitro mine in kmalu smo se napotili dalje do jezera Kanyagan.

Nekaj bark je bilo v bližini že zasidranih, a so povečini odhjale. Po 150 stopnicah navkreber  in 150 stopnicah v dolino smo prišli do jezera v notranjosti otoka. Česa vsega tale Coron je skriva za svojo robustno obalo! Naš 20-letni mladi vodič je hitro ugotovil, da se z Andražem rada potapljava, zato naju je peljal do skritega vhoda v votlino, kamor skozi luknjo v stropu sije svetloba in jo osvetljuje. Tam sem se z nogo celo tako udarila v skalo pod vodo, da me je bolelo še nadaljnjih nekaj dni... Z golimi rokami je mali ujel majhno ribo, naju popeljal skozi podvodni tunel in nasploh sem dobila občutek, da se je z nama zelo zabaval. Sladko-slano jezero, okrog katerega se dvigajo mogočni stometrski klifi s tropskim rastjem, je bilo nepojmljivo lepo. Predvsem pa neturistično z možnostjo uživanja v lepotah neokrnjene narave. Wow. Na pogled območje izgleda zelo podobno Phang Nga zalivu in njegovim hongam na Tajskem, venda je odmaknjenost in osamelost tu tista, ki človeka tu navdahne s tistimi občutki, zaradi katerih potuje. Pot nas je nato vodila naprej do drugega jezera na otoku Coron, Baracuda jezera. Barakude v njem menda res prebivajo, eno izmed večjih pa so pred nekaj leti tudi ulovili, saj je predstavljala grožnjo plavalcem (ali bolje rečeno, v rešilnih jopičih na gladini lebdečim kričačem). Naš mali Filipino je takoj našel priliko in splezal na visoko skalo, od koder je čofnil v vodo. Andraž pa seveda takoj za njim. S smehom smo kalili spokojni mir in petje ptic po klifih, a občutek je bil božanski.

Kosilo smo si privoščili na eni izmed prelepih plaž, vendar se je sonce kmalu skrilo za oblake, tako da prav dolgo nismo uživali v turkiznem morju. Mama Filipinka je Andražu pokazala, kako se je rake in povedala veliko o filipinski kuhinji. Ta je, tako kot jezik, ki ga govorijo, pod velikim vplivom Špancev. Z razliko od ostale severovzhodne Azije hrana ni pikantna, čeprav v njihovi kuhinji ne manjka eksotičnih jedi. Govorim predvsem o račjih zarodkih, ptičjih gnezih, juhah iz svinjske krvi in podobno. So pa nori na morsko hrano, zraven česar pa seveda ne sme manjkati riž. Menda na Filipinih obstaja več kot 100 narečij, med seboj pa so si tako različna, da se težko razumejo med seboj. Kar je tudi logično, saj so bili otoki v preteklosti precej izolirane skupnosti. Uradna jezika sta tagalog in angleščina, mladi pa govorijo kar nekaj vmes - na hitro se sliši nekaj podobnega kot španščina s pridihom minionščine :) Po kosilu, ki bi zlahka nasitil še kakšno bhanko lačnih ust, smo se zapeljali do Sceleton Wreck-a. Gre za potopljeno japonsko ladjo, ki so jo potopili leta 1944 med drugo svetovno vojno. Dejansko gre le za eno izmed enajstih ladij, ki so bile potopljene v okolici Corona, danes pa so raj za potapljače. Skeleton Wreck je ladja, dolga 25 metrov in potopljena na globini 20-25 metrov. Midva sva se do njenega premca potapljala na dah, sicer pa bi si jo z jeklenkami lahko precej bolje ogledala. Dejansko izgleda kot okostnjak, saj so prečne deske popadale stran, ostalo pa je samo ogrodje, podobno rebrom, kamor so se naselile alge in korale. Začelo je pihati, zato smo se obrnili in začeli vračati nazaj. Ves nas je kar dobro prerukalo, saj so iznenada nastali visoki razburkani valovi. A to nas ni odvrnilo, da se ne bi ustavili še v Twin Lagoons. 

Gre za dve laguni, od katerih je ena povezana z morjem, druga pa je - ob oseki - s prvo povezana z ozkim, kake dva metra širokim predorom. Posebnost teh lagun je predvsem hitro menjavanje hladne in tople vode. To nastaja zaradi vrelcev iz rapok globoko na dnu lagune. V laguni je bilo zelo mirno in na prvi pogled se mi je zdelo, kot da sem se znašla v filmu Modra laguna. Vsake toliko časa pa me je v realno življenje spravil mrzli tok, ki ga je poneslo mimo mojega plavajočega telesa. Vrnitve na bhanko sem se iz tega vidika močno razveselila. Po več kot polurem prečkanju kanala med Butsuango in Coronom, kjer nas je zaradi visokih valov, vetra in dežja zmočilo do kože, smo končno prispeli v varen pristan. Utrujeni, a veseli in polni vtisov, smo šli vsak svojo pot. Tile tajfuni res niso prijetni. 

V hotelčku naju je pričakala novoletna smrečica, okrašeni strebri v živopisanih lučkah in utripajoča palmina debla. Ne, Božič Filipinom res ne pristoji najboljše.

Nadaljevanje